Na prvi seji, 18. 2. 1968, se je vprašala glavna pobudnica cerkve na Gornji Bistrici Gizella Hizian iz Chicaga: Zakaj bi ravno mi (izseljenci) gradili to cerkev? In nato je dala sledeči odgovor:
- V zahvalo Vsemogočnemu, da smo uspeli v tem novem svetu in se počutimo varne.
- Iz ljubezni do naših domačih, ki smo jih zapustili. Zavedamo se, kako daleč imajo k maši in jim hočemo njihovo pot v cerkev olajšati in tako pomnožiti njihovo vero in božjo čast.
- Iz hvaležnosti in ljubezni do svoje rojstne domovine jim hočemo zapustiti dragocen spomin – cerkev. Tam smo naredili prve korake v svet. Tam smo se naučili moliti, peti in delati. Tam so nam vsadili v srce prve klice, da smo zdaj pridni, delavni in pošteni ljudje.
- Spolniti hočemo željo naših pradedov. Odvisno pa je od slehernega Bistričanca, Prekmurca in prijatelja, če bo to delo izvedljivo.«
Pred odločitvijo je še dejala: »Malo nas je tukaj (na sestanku). Komaj dva ducata ljudi. Od nas je zdaj odvisno ali gremo skupno naprej ali se brez skupnega cilja razidemo. Gre za zadnjo odločitev. Vsak naj posluša svoje srce in se po njem ravna. Prosim, dvignite roke vsi, ki ste za to, da se zamisel o cerkvi na Bistrici uresniči.«
Vsi navzoči so dvignili roko. S tem je bila sprejeta odločitev, da se bo cerkev na Gornji Bistrici gradila. Na tej seji so tudi izvolili gradbeni odbor.
