Zgodovinski oris

Cerkev bl. Antona M. Slomška na Gornji Bistrici – župnija Črensovci
Zaradi velike oddaljenost treh Bistric od župnijske cerkve Povišanja sv. Križa v Črensovcih oz. zaradi »dolge mašne poti« kot so domačini radi rekli, so Bistričanci ob pobudi in zajetni podpori izseljencev zgradili cerkev v čast sv. Antonu Padovanskemu na Gornji Bistrici ter zapisali v temeljno listino: »Ko bo Slomšek razglašen za blaženega, dobi ta cerkev v njem svojega glavnega zavetnika.«
Toda ta pot, od zamisli in želja pa vse do konkretnih korakov in realizacije, je bila pol stoletna. Konkretni koraki so se vidno kazali ob pobudi bistriških izseljencev v Ameriki v letu 1968, med katerimi je imela osrednje mesto ga. Gizella Hozian (Gizela Hozjan), ki je pred prvo sejo v Ameriki za cerkev posebej prosila Slomška, naj ji izprosi milost, da bo zmogla sklicano sejo voditi mirno in da bo govorila samo to, kar bo potrebno. Uspeh je bil popoln. »Vsi navzoči so dvignili roko!« Ustanovili so šestčlanski odbor s predsednikom Ignacem Glavačem. Svojo odločitev za gradnjo cerkve so utemeljili s sledečimi besedami: »Gradimo v zahvalo Vsemogočnemu, da smo uspeli v tem novem svetu in se počutimo varne; iz ljubezni do naših domačih, ki smo jih zapustili. Zavedamo se, kako daleč imajo k maši in jim hočemo njihovo pot v cerkev olajšati in tako pomnožiti njihovo vero in božjo čast; iz hvaležnosti in ljubezni do svoje rojstne domovine jim hočemo zapustiti dragocen spomin – cerkev. Tam smo naredili prve korake v svet. Tam smo se naučili moliti, peti, delati. Tam so nam vsadili v srce prve klice, da smo zdaj pridni, delavni in pošteni ljudje; spolniti hočemo željo naših pradedov.« Za svojega duhovnega voditelja pri vsem prizadevanju za gradnjo cerkve so izbrali g. Jožeta Vargo, vicepostulatorja za Slomška in župnika pri Sv. Lovrencu v Clevelandu, rojenem v Bogojini. K sodelovanju so povabili še izseljence v Kanadi in Avstraliji. Vso to gorečnost in pobude je spremljal duhovnik, benediktinec, p. Joseph Hren, po starših doma iz Srednje Bistrice in Trnja, rojen v Chicagu. Takole je zapisal ob blagoslovitvi cerkve leta 1972: »Odobraval sem idejo, ker so si izbrali svetniškega škofa A. M. Slomška za svoj ideal.«
Vse to so domačini, Bistričanci sprejeli z veliko naklonjenostjo in hvaležnostjo ter z vnemo začeli graditi cerkev po načrtu višjega gradbenega tehnika Jožeta Požauka. Cerkev so gradili »z roko v roki« in po dveh letih končali z gradnjo. Škof dr. Maksimiljan Držečnik je cerkev blagoslovil 7. avgusta 1972 in 29. novembra istega leta v njej posvetil nov daritveni oltar. Z leti je cerkev dobila tudi notranjo opremo. Ob vsem tem pa je v tem svetišču zraslo živo občestvo, ki je veliko molilo za Slomškovo beatifikacijo in sedaj moli za njegovo kanonizacijo. In prav v letu 1999, ko je papež Janez Pavel II. prištel Slomška k blaženim, je dobila ta cerkev v njem prvega zavetnika. Zato je še isto leto, na nedeljo Kristusa Kralja Vesoljstva, 21. novembra, škof dr. Franc Kramberger med sv. mašo razglasil Slomška za zavetnika te cerkve in hkrati blagoslovil kip Slomška, delo akad. slikarja Štefana Hauka. Leta 2004, v času sv. misijona, je dobil Slomšek tudi telesno domovanje v tem svetišču, saj je škof Kramberger prinesel med nas relikvije bl. A. M. Slomška, ki so od takrat na vidnem mestu v cerkvi, v posebnem relikviariju. Tako Slomšek vabi domače vernike in romarje, posebej naše rojake, da se tukaj ustavijo in si naberejo moči za življenje podobno, kot je zapisala pobudnica gradnje te cerkve ga. Gizella Hozian: »Tu v tej cerkvi, v tem božjem in našem skupnem domu, bomo mi in bodoči rodovi pred Gospodom izjokali svoje bridkosti, še bolj pa se bodo tu pomnožile naše radosti. Tu bomo nekoč častili Antona Martina Slomška na oltarju, kajti trdno zaupamo, da bo Bog končno uslišal naše prošnje in bo dal našemu slovenskemu narodu slovenskega priprošnjika.«