Udejanjeno prostovoljstvo

- Starejši ljudje
Prvi koraki pri delu v Župnijski karitas so bili usmerjeni k starejšim ljudem. Na drugi redni seji v novembru 1994 smo sklenili, da bomo ob božiču obiskali starejše ljudi na domu. Prvi obiski so bili negotovi, toda nadvse osrečujoči, kajti sprejetost in gostoljubnost je bila velika. Ljudje se na vasi še vedno dobro poznajo in to nam je omogočilo, da smo se v pogovoru med seboj hitro ujeli. Spet druge nismo poznali, toda srečanja so bila lepa in doživeta. Starejši ljudje si namreč želijo samo pozornosti in druženja. Marsikateremu ostarelemu človeku so polzele solze po licu, vse zaradi sreče in spoznanja, da niso pozabljeni. Ob prijetnem pogovoru je starejše ljudi posebej zanimalo, kaj je to Karitas in kaj sploh delajo v Župnijski karitas? Po dolgem pogovoru se je obisk končal s povabilom, da jih naj še obiščejo. To nam je dalo poseben pogum, da smo na redni januarski seji leta 1995 sprejeli sklep, da bomo starejše ljudi obiskovati na domu dvakrat na leto, ob božiču in ob veliki noči. Leta 2000, ko smo v župniji zgradili in blagoslovili nov župnijski dom, smo uvedli mesečna srečanja za vse starejše ljudi, ki so še mobilni. Ta srečanja potekajo v dveh delih: prvi del je duhovni, drugi del družabni. V družabnem delu obujajo spomine na leta, ki so jih preživeli. Posebej se radi spomnijo na praznične trenutke, ki so jih doživeli v adventu, ob Miklavžu, božiču, veliki noči, v družini… Zelo radi pripovedujejo tudi o svojih vnukih in o bolezni, ki jih tare.

Obiskovanje starejših ljudi na domu pa smo razširili tudi na obiske ljudi, ki živijo v domovih za starejše v Rakičanu, Lendavi, Lokavcih, v zadnjih letih pa tudi v Ljutomeru, Beltincih in v Veliki Polani. Ta srečanja so dragocena in osrečujoča. Mnogim starejšim ljudem je to edini stik z domačim krajem, spet drugim potrditev, da niso pozabljeni.
Župnijska karitas vsako leto v mesecu decembru organizira miklavževanje za vse starejše ljudi, ki so stari 75 in več let. To je dan hvaležnosti za njihovo življenjsko dobroto, ki so jo udejanjali v življenju. Dvorana v župnijskem domu, ki je vedno polna govori, da so takšna in podobna srečanja nadvse osrečujoča. Starejši ljudje se ob pogledu na sv. Miklavža sprašujejo: »Ali bo sveti Miklavž prišel tudi do mene in mi kaj prinesel?« In ko pride sv. Miklavž, mu starejši ljudje stisnejo roko v pozdrav in mu zaupajo svoje stiske in težave. Po obisku sv. Miklavža pa sledi družabno srečanje s pogovorom, pogostitvijo in s pesmijo.

- Bolniki
Obisk bolnikov in pomoč pri zdravljenju je ena izmed zelo kompleksnih nalog Župnijske karitas. »Kako priti do bolnikov in kako zdraviti ljudi, če nimaš lastne zdravniške ordinacije, ne bolnišnice«, je bilo zelo pogosto vprašanje nas članov Župnijske karitas. Sčasoma smo spoznali, da ni naše mesto tam, kjer že drugi dobro opravljajo svoje delo, temveč tam, kjer je potrebna posebna pomoč, npr. prevoz bolnika k zdravniku, urejanje zdravstvenega zavarovanja, obiski pri bolniku in lajšanje osamljenost, pomoč pri streženju bolniku, obisk duhovnika pri bolniku … To pripravljenost nas članov Župnijske karitas ljudje poznajo, zato se individualno obračajo po pomoč.

- Invalidi
Zelo zanimiv in dobrodošel je bil poudarek v letu 2003 na invalidih. Pričevanje invalidke Matejke Koštric, doma iz Dolnje Bistrice, študentke nemškega jezika na filozofski fakulteti v Ljubljani, je spodbudilo, da je Župnijska karitas naredila vse, da so vsi odgovorni v občini, v šoli in v župniji dali večji poudarek na ureditvi dostopnih stez za invalidske vozičke. V zloženki ŽK 2003 je zapisan pogovor tudi z naglušnim človekom, slepim, nepokretnim. V pogovorih je zaznati potrebo po pomoči in konkretno hvaležnost, ki jo nosijo invalidi v sebi do vseh tistih, ki jim pomagajo v življenju.

- Osebe s posebnimi potrebami
Prvi konkretni stiki z ljudmi s posebnimi potrebami v sklopu Župnijske karitas so bili narejeni s povabilom na miklavževanje 1995 za starejše ljudi nad 75 let življenja. Tega miklavževanja so se udeležili le nekateri ljudje s posebnimi potrebami, skupaj s svojimi domačimi, drugi pa ne. Ko smo jih člani Župnijske karitas vprašali, zakaj niso prišli, so odgovorili, da so ljudje s posebnimi potrebami drugačna ciljna skupina, ki jih je potrebno drugače obravnavati kot starejše ljudi. To spoznanje nam je narekovalo, da smo v Župnijski karitas začeli organizirati posebna srečanje za ljudi s posebnimi potrebami. Najprej enkrat na leto, potem pa večkrat z željo, da se ustanovi gibanje Vera in luč. To se je zgodilo leta 2005. V letu 2010 gibanje Vera in luč že vključuje 21 ljudi s posebnimi potrebami ter njihove starše, skrbnike in animatorje. Voditeljica je Vere in luči je članica Župnijske karitas, ki je hkrati specialni pedagog na Osnovni šoli II Lendava.
Hkrati pa Župnijska karitas ob tem delovanju Vere in luči še vedno organizira novoletna srečanja za ljudi s posebnimi potrebami, ki niso vključeni v imenovano gibanje. Ob božiču in veliki noči pa obiščemo člani Karitas tudi ljudi s posebnimi potrebami na Osnovni šoli Lendava II ter v invalidskih delavnicah v Lendavi. S temi obiski se utrjujejo lepe prijateljske vezi, kar razveseljuje varovance, njihove vzgojitelje in učitelje.

- Otroci
Skrb za otroke pomeni skrb za prihodnost. Zato je članica Župnijske karitas, ga Minka Hozjan, zapisala v zloženki 1997: »Ljubimo svoje otroke, da se bomo veselili z njimi in delili njihovo srečo na poti – Poti življenja.«
Župnijska Karitas Črensovci na vse to odgovarja na različne načine. Najprej s tem, da osvešča o stiskah, ki jih otroci doživljajo. V letni zloženki Župnijske karitas 1996 smo opozorili na strahove in stiske otrok, ki jih doživljajo pred temo, živalmi, kaznijo, bolečino, osamljenostjo, izguba prijatelja, prepiri med sošolci, neuslišana ljubezen, sovraštvo med sošolci, slaba ocena, razlike med sošolci, strah pred kontrolko, zaničevanje slabšega učenca, alkohol v družini, bolezen, brezposelnost staršev, fizično kaznovanje otrok, nezaupanje staršev do otrok, pomanjkanje časa za pogovor v družini, nesporazume med starši, ločitve… O stiskah in odpravi le teh je spregovorila zloženka ŽK za leto 2005. V njej pod naslovom Skupaj stopimo na sončno stran življenja otroci opisujejo svoj življenjski utrip teme in željo, da bi skupaj s starši, učitelji in vzgojitelji stopili na sončno stran življenja.
V skrbi za kvalitetno preživljanje prostega časa je Župnijska karitas gmotno podprla gradnjo župnijskega doma, kjer so otroci dobili prostor za svoje druženje. Nato pa vključevanjem otrok pri najrazličnejših akcijah, ki jih pripravlja Karitas. Hkrati pa člani Karitas budno spremljamo otroke po vaseh, njihove stiske in težave ter jim pomagamo k odpravi le teh.
Posebno pozornost do otrok je vzpostavljena tudi pri delitvi hrane iz evropskih zalog. Tam kjer je pri hiši več otrok, tam prejmejo več.
Vsako leto, ko poteka teden Karitas, se pri rednem verouku posveti kateheza Karitasu, s poudarkom na temo tedna Karitas. S tem osveščajo otroke, da tudi sami postanejo karitas, ljubezen in dobrota do bližnjih, do vseh, ki potrebujejo njihovo pomoč.
V letni zloženki ŽK Črensovci 2006 beremo o odnosu učiteljev, vzgojiteljev in katehetov do otrok pod vprašajem »Ali me imaš rad?« In kako odgovarjajo na to vprašanje.

- Mladi
Pastoralno leto 1997/98 je prebujalo v Slovenski karitas tudi zavest, da so mladi na razpotju življenja in večkrat ne vedo ne kod, ne kam. Župnijska karitas Črensovci je k temu pristopila zelo odgovorno. Dejavno smo se vključili k ozaveščanju ljudi, da je treba za mlade storiti še več. To sporočilo je bilo posredovano posebej vsem ljudem v Pomurju ob tednu Karitas, ko je prav Župnijska karitas Črensovcih organizirala območno prireditev Klic dobrote. V program je vključila okrog 150 otrok in mladih. V programu so opozorili na stiske mladih in klic na pomoč ter vabilo, da bi za njih več storili. Vsa nabrana sredstva so bila namenjena za dograditev Mladinskega centra Črensovci. Tudi v naslednjih letih je Župnijska karitas večkrat namenila del sredstev za mladinski center.
Nekateri birmanci se ob pripravi na birmo vključijo tudi v tako imenovane birmanske skupine Karitas. Vodijo jih člani Karitas. V njej mladi spoznavajo delovanje Župnijske karitas, se vključijo dejavno v redno dejavnost Karitasa in obiskujejo bolnike, invalide in ostarelih ljudi. S tem Župnijska karitas vzgaja mlade k pomoči sočloveku in za pravičnost. Gre za nalogo, da se človek zavestno podarja drugim.
Leto mladih, ki je potekalo v pastoralnem letu 2008/009, je spodbudilo tudi člane Župnijske karitas, da so v svoji vsakoletni zloženki dali poseben poudarek mladim. V svojih zapisih so mladi spregovorili o bogastvu medsebojnih vezi, ki jih prejemajo v družini, v šoli, v družbi, med vrstniki. Veliko jim pomeni pogovor, pozornost, poslušanje, razumevanje, pomoč, odpuščanje. Posebej so zadovoljni, da imajo v župniji mladinski center, kamor lahko vedno zahajajo, kjer se lahko družijo brez alkohola in droge.

- Družine
V letu družine, ki je potekalo v pastoralnem letu 2007/2008, smo se člani Župnijske karitas posebej ustavili pri družini. V svoji letni zloženki 2007 smo opozorili na pomen družine za celostno rast otrok, mladih in odraslih. Ob zakonskih in družinskih zgodbah smo predstavili, kako si lahko družinski člani med seboj pomagajo iz najrazličnejših stisk in težav in kako se da v družini kvalitetno živeti.
Ob skrbi za otroke, mlade in ostarele si Župnijska karitas zelo prizadeva za lepoto družinskega življenja. Za starše organiziramo razna predavanja in v letu 2005 je bila organizirala dobrodelno akcijo Družina družini. S prodajo igrač in z izkupičkom iz te akcije smo pomagali družinam v stiski. Hkrati pa člani Karitas bdimo nad družinami po vaseh in pomagamo tam, kjer je potrebna pomoč v hrani in v oblačilih ter v stanovanjskih stiskah, ko potrebujejo kašno opremo za stanovanje in podobno.
– Romi
Na območju župnije Črensovci živi okrog 150 Romov, v dveh zaselkih, v Črensovcih na Kamenicah in v Trnju na obrobju vasi. Nekaj Romov je zaposlenih preko javnih del, drugi pa so brezposelni. Večina živijo od socialne pomoči. Zato jim Župnijska karitas pomaga z oblačili, hrano in pohištvom ter jih vključuje v skupno življenje, kolikor so pripravljeni.