Teden duhovnosti in kulture, od 7. do 15. septembra 2002 pa smo posvetili drugemu velikanu, rojaku, duhovniku in zgodovinarju dr. Ivanu Zelku, in sicer ob njegovi 90-letnici rojstva.
Dr. Ivan Zelko (1912–1986) se je rodil v Črensovcih očetu Marku in materi Katarini roj. Kolenko. Po petih razredih osnovne šole v domačem kraju je nadaljeval šolanje na gimnaziji v Murski Soboti in Ljubljani, kjer je tudi maturiral. Po študiju teologije je bil leta 1935 v Mariboru posvečen v duhovnika. Kot mlad duhovnik je služboval v več župnijah v Pomurju, v vojnem metežu druge svetovne vojne nekaj časa tudi na Madžarskem. Njegova najdaljša postaja duhovništva, polnih štiridest let, je bil Špitalič.
Kot duhovnika, dušnega pastirja je ob letošnjem Tednu duhovnosti in kulture označil njegov krščenec, rojak iz Špitaliča, župnik v Dramljah g. Milan Strmšek takole: »Dr. Ivan Zelko je bil moder mož, moder vzgojitelj, ki je bil naravnost zaljubljen v duhovništvo. Vsako sveto mašo je opravil tako, kot da bi bila zadnja v njegovem življenju. Bil je mož molitve in napreden v uvajanju Drugega vatikanskega cerkvenega zbora.«
Njegov začetek ljubezni do zgodovine in znanstvenega ustvarjanja se je pokazal že v njegovih dijaških in študentskih letih, ko je začel objavljati svoje članke iz Prekmurske zgodovine v Novinah in Kaledarju Srca Jezušovega. Pred vojno je sodeloval v Prekmurskem muzejskem društvu in bil eden od ustanoviteljev. Bil je vnet zbiralec starih knjig, ki so pozneje postale temeljni fond soboške študijske knjižnice. Proučeval je tudi slovenska krajevna imena na območju Kocljeve kneževine in slovensko versko terminologijo. Iz tega gradiva je leta 1948 pripravil tudi prvo disertacijo za doktorat z naslovom Sledovi slovenstva na ozemlju Kocljeve kneževine. Zaradi izstopa Teološke fakultete iz univerze in vzporednih težav je doktoriral šele veliko pozneje in sicer leta 1975 z drugo disertacijo o gospodarski in družbeni strukturi turniške pražupnije po letu 1381. Svoje znanstvene razprave je objavljal v Časopisu za zgodovino in narodopisje, v Bogoslovnem vestniku, Stopinjah in drugod.
Glavnina Zelkovih razprav in člankov obravnava prekmursko zgodovino od njenih začetkov v srednjem veku pa do današnjih dni v zgodovini posameznih župnij. Naj naštejem nekaj njegovih znanstvenih del: Mikloš Kuzmič (Sobota 1937), Romanska arhitektura in naselitvena zgodovina Prekmurja (Zbornik za umetnostno zgodovino 1959), Zgodovina soboške dekanije (Špitalič 1963), Gospodarska in družbena struktura turniške pražupnije po letu 1381 (Ljubljana, SAZU 1972), Sad ljubezni do Boga in domovine skupaj z Gizello Hozian (zgodovina črensovske župnije, Bistric in gradnja cerkve na Gornji Bistrici – Murska Sobota 1972), Domanjševci (skupaj z Marijanom Zadnikarjem o zgodovini domanjševske romanske cerkve, Murska Sobota 1974) Špitalič (zgodovina župnije Špitalič pri Konjicah 1978), Prekmurje do leta 1500, Historična topografija Slovenije I (M. Sobota 1982) in Žička Kartuzija (Ljubljana 1984). Ob 10. obletnici Zelkove smrti je prof. Vilko Novak izbral in uredil Zelkove pomembne znanstvene članke o Prekmurski zgodovini v knjigo Zgodovina Prekmurja (Pomurska založba 1996). Naj omenim še njegovo sodelovanje z Akademijo znanosti in umetnosti v Ljubljani in z njenimi odličnimi zgodovinarji, ki so gojili velik spoštljiv odnos do njega. Bil jim je sodelavec in avtoriteta za zgodovino Prekmurja.
Pogled v srčiko duhovniškega in znanstvenega ustvarjanja dr. Ivana Zelka postaja obveza rodnega kraja in Slovenske Okrogline, da mu damo čast in spomin, svežino in jasen pogled, ki bo vedno nam in našim zanamcem trdnost bogate duhovne in kulturne dediščine, da nismo tod od včeraj, ampak da stojimo na trdnih temeljih zgodovine, ki se veže vse od časov svetih bratov Cirila in Metoda. Niz devetdnevnih kulturnih prireditev ob Tednu duhovnosti in kulture 2002 nam je vse to približal in potrdilo opravičenost odkritja in blagoslovitve spomenika dr. Ivanu Zelku.
Tako postaja Park spominov v Črensovcih s spomenikom dr. Ivana Zelka še bogatejši, poln življenja, ki sije iz naših korenin. V Parku spominov vse govori in bo vedno govorilo, nam in poznejšim rodovom, da je v njih svetla luč na poti rasti, saj so zrasli iz trdnih temeljev kmečke, verne in narodno zavedne prekmurske družine. Ta temelj kulture srca naj bo živ tudi med nami, da bomo vredni sinovi in hčere slovenske matere.
