ZGODOVINSKI ORIS

Začetek črensovske župnije sega v leto 1807, v čas, ko so vasi Črensovci, Trnje, Žižki, Dolnja Bistrica, Srednja Bistrica in Gornja Bistrica doživele pravo življenjsko pomlad – število prebivalstva se je hitro večalo. Do takrat so vasi Črensovci, Žižki in Trnje spadale v župnijo Turnišče, vse tri Bistrice pa v župnijo Beltinci.

Ob ustanovitvi župnije Črensovci je župnija štela 2368 prebivalcev. Prvi črensovski župnik je bil Peter Borkovič, nato so mu sledili: Matija Borovnjak, Jakob Sabar, Marko Kovačič, Boltižar Vugrinčič, Jožef Čačič, Matija Zadravec, Ferdinand Herman, Franc Tement, Ivan Krajnc, Štefan Grabar in sedaj ponovno Ivan Krajnc. Župnija Črensovci je v svoji zgodovini imela vedno kaplana. V tem obdobju se je zvrstilo 67 kaplanov. Danes pa župnija Črensovci nima kaplana. Ima pa duhovnega pomočnika dr. Karla Bedernjaka.

O črensovski župniji lahko zapišemo, da je v svoji dvestoletni zgodovini doživela nekaj zelo pretresljivih dogodkov in z njimi nekatere korenite spremembe. Najprej sama ustanovitev župnije, začetek in razvoj šolstva, bogato in razvejano kulturno, družbeno, politično in gospodarsko življenje. Število prebivalstva je naraščalo. Pokazala se je potreba po zidavi nove cerkve. Gradnjo so mnogi odobravali, manjši del ljudi pa je gradnji nasprotovalo. To nasprotovanje je doživelo žalosten epilog, atentat na župnika Matija Borovnjaka, ki je nato čez nekaj mesecev umrl. Ljudje pa so doma še naprej izdelovali opeko in v vsem pomagali, da je bila cerkev v letu 1860 tudi dograjena in posvečena.

Velik duhovni razcvet je župnija doživela s prihodom Jožefa Klekla st., v začetku 20. stoletja. Jožef Klekl je bil pravi duhovni oče življenjskega utripa naših ljudi skoraj pol stoletja. Sadovi so bili vidni v poglobljenem krščanskem življenju, v ustanavljanju različnih bratovščin kot so Tretji red, Marijina družba, Rože živega rožnega venca itd. Med sadove Kleklove gorečnosti lahko štejemo tudi številne duhovne poklice, med katerimi je tudi mučenec, božji služabnik Danijel Halas, glasbenik dr. France Cigan, zgodovinar dr. Ivan Zelko in mnogi drugi. Jožef Klekl je s svojim delovanjem posegel tudi na družbeno življenje. Ljudi je vzgajal k narodni zavednosti, k umnemu gospodarjenju in k medsebojni socialni pomoči.

Poseben utrip življenja so prinesle šolske sestre, ki so delovale v Žižkih v prvi polovici dvajsetega stoletja. Ob vsem šolskem in verskem poslanstvu so vodile tudi mnoge kuharske in druge gospodinjske tečaje. A žal so morale zapustiti Žižke takoj po drugi sv. vojni.

Tudi obe svetovni vojni, prva in druga, sta zadali mnoge rane našim družinam. V prvi svetovni vojni je padlo 133 fantov, v drugi svetovni vojni ali po njej še več. O tem nimamo podatkov. K tem ranam svetovnih vojn pa so sledile še nove, predvsem v izseljenstvu. Mnoge družine so se skozi noč zmanjšale za več družinskih članov. V župnijski kroniki je zapisano, da je v letih od 1952 do 1957 zapustilo župnijo okrog 1500 fantov in deklet, ki so odšli od doma v tujino kar na skrivaj, na »črno« čez mejo ali kot sami pravijo »so skočili.«

Vse te preizkušnje pa ljudem ni vzelo poguma za življenje in vero, temveč jih je to še bolj utrjevalo v zvesti hoji za Gospodom. O tem govori župnijska cerkev sv. Križa v Črensovcih, podružnična cerkev bl. Antona Martina Slomška na Gornji Bistrici, kapela Marije Pomočnice na Srednji Bistrici, Miklavževa kapela na Dolnji Bistrici, Florjanova kapela v Žižkih in kapela v Trnju, ki je posvečena sv. Janezu Krstniku. Po župniji pa najdemo še več kapel, križev in drugih verskih znamenj.

Poseben utrip pastoralnega dela in življenja pa se kaže tudi v novem župnijskem domu Svete družine, ki ponuja možnost za razvejano pastoralno delovanje župnije.