Zgodovina

Prvič se omenjajo bralci Božje besede naše župnije v kroniki ob misijonu 1977. Kronist župnijske kronike župnik Franc Tement zapiše, da »do misijona ni bilo moč dobiti nobenega starejšega vernika za branje Božje besede.« Po misijonu pa postane branje Božje besede odraslih »ustaljena praksa.« Namreč misijonarji so se v svojih nagovorih trudili, da spodbudijo vernike k dejavnemu sodelovanju pri liturgiji.

Iz tega lahko sklepamo, da so v naši črensovski župniji že prej brali laiki Božjo besedo pri bogoslužju, toda le iz vrst mladih. Starejši pa so se le s težavo vključevali v to poslanstvo. Hkrati pa iz ustnih virov vemo, da se je krog bralcev Božje besede omejil le na nekaj ljudi, ki so brali Božjo besedo pri sv. maši. Za to poslanstvo niso bili posebej usposobljeni, tudi niso obiskovali posebnih tečajev ali seminarjev. Le tu in tam jih je kakšen kaplan, predvsem mlade, na kratko usposabljal za to poslanstvo. A vse prepogosto se je dogajalo, da so bralci Božje besede vzeli v roke knjigo beril tik pred sv. mašo in jo nato prebrali pri bogoslužju, včasih pa tudi to ne, češ, saj znam brati. Toda vemo, branje Božje besede ni navadno branje, temveč gre za oznanjevanje Božje besede. Zato mora biti bralec Božje besede za to poslanstvo dobro pripravljen. Božja beseda mora odmevati v njegovi notranjosti, da lahko potem Božjo besedo pri liturgiji oznanja in nato s svojim življenjem pričuje, da je Božja beseda resnično zanj »živa in učinkovita!«