Spoštovani obiskovalci spletne strani naše črensovske župnije!

Župnija Črensovci, ki leži na severovzhodnem delu Slovenije, na ravenskem predelu v Prekmurju, ob magistralni cesti Murska Sobota – Lendava, je v letu 2007 obhajala 200-letnico obstoja. Župnijo sestavljajo vasi: Črensovci, Žižki, Trnje, Dolnja Bistrica, Srednja Bistrica in Gornja Bistrica. Vseh vernikov je okrog 4000. Meje župnije se pokrivajo z mejami občine Črensovci.

Ob utripu življenja župnije Črensovci skozi dvestoletni zgodovinski prerez in ob pogledu na največjo cerkev v Prekmurju, posvečeno Sv. Križu, vam želimo, da se dobro počutite med nami in da nam podate svoje mnenje in predloge za naše poslanstvo. Hkrati pa vas vabimo, da pridete v naše kraje in z nami doživite svež utrip krščanskega življenja.

-

-

Molitev za pokojnega g. župnika

Urnik verouka v veroučnem letu 2018/2019

Duhovna misel iz aktualne številke župnijskega lista Pastir, 6. januar 2019

ZAKAJ UPORABLJAMO KADILO PRI SVETI MAŠI IN PO DOMOVIH

Pravo kadilo dobivajo iz smole bosvelijinega drevesa. Pravo kadilo zelo prijetno diši in so ga uporabljali že stari Egipčani, od njih so se naučili uporabljati tudi Izraelci. Tej smoli so dodajali razne druge primesi, da so dobili še prijetnejši odtenek dišav. Uporabljali so ga najprej v vsakdanjem življenju in ne samo za bogoslužje. Danes ga uporabljamo samo za bogoslužje.

Kadilo je znamenje molitve. Zakaj so si ljudje že davno izbrali kadilo za znamenje svojih pogovorov z Bogom? Dim kadila je kakor nekaj netvarnega, kakor bi nekaj onstranskega vdiralo v ta naš snovni svet, ga vsega prepojilo in mu tako dajalo novo vrednost in nov plemenitejši pomen. Dim in vonj kadila nevidno prevzame in prepoji ves prostor, vse predmete, obleko, stene, zrak in naša čutila. Podobno lastnost ima molitev. Če je prava, resnična, prepaja človeka in vso naravo in ji da novi smisel, novo vrednost in vtisne ne samo človeku, ampak vsem stvarem pečat božjega. Vse stvari postanejo po molitvi plemenitejše, vsaka stvar dobi neki novi cilj, neki namen, ki ga prej na stvareh nismo opazili. Po molitvi nam ves svet postane bližji, prijaznejši, kakor da se nam po stvareh Bog sam približuje.

Duh kadila je nekaj nevsakdanjega, prazničnega, posebnega, njegova prosojna navzočnost priča, da je Bog blizu, ne samo blizu, da je tukaj, med nami. Zažiganje kadila pa pomeni tudi daritev. Saj je kadilo bilo vedno dragocena stvar; spomnimo se modrih, ki so ga kot kraljevsko darilo prinesli malemu Jezusu, kralju kraljev in Gospodu vsega stvarstva.

V Mojzesovi postavi najdemo polno predpisov, kako naj se kadilo uporablja. Pred zaveso, ki je delila sveto od presvetega v templju, je stal kadilni oltar, kjer so duhovniki po natančno določenih predpisih mešali kadilo in ga na oltarju zažigali. To kadilo je moral vsako jutro in vsak večer službujoči duhovnik sipati na žerjavico in ga darovati. Ta daritev je veljala kot prošnja, pa tudi zadoščevanje. Ko je veliki duhovnik stopil v presveto, je dim kadila objel skrinjo zaveze in jo takorekoč skril pred človeškimi očmi.

V novi zavezi piše Janez v Razodetju: »Tedaj so padla štiri živa bitja in štiriindvajset starešin pred Jagnjetom na kolena. Vsak je imel harfo v rokah in zlato skodelico polno kadila; to so molitve svetih.« In malo dalje: »In dim kadilnice se je iz angelove roke dvigal skupaj z molitvami svetih pred Boga.« Da ne bi kdo zažiganja kadila napak razumel, so kristjani začeli kadilo uporabljati šele potem, ko so bile daritve poganskim bogovom in cesarjem že pozabljene. Pogani so namreč z zažiganjem kadila častili svoja božanstva in svoje cesarje, ko so se ti razglasili za bogove in se dali po božje častiti.

Kadilo je znamenje božje bližine, zato ga Cerkev uporablja ob raznih slovesnostih. Ob slovesni božji službi pokadimo z njim oltar, križ, evangeljsko knjigo, darove, duhovščino in vernike. Ob spremenjenju pa se dviga kadilo kot znamenje češčenja spremenjenih darov, ki so postali telo in kri našega Gospoda.